Živiva na severni strani Smrekovca, vulkanskega masiva, nastalega pred 30 milijoni leti, ko je to območje ležalo pod davnim morjem. Porozne vulkanske kamnine, ki so ostale, vpijajo in sproščajo vodo ter dajejo življenje izvirom, mokriščem in gozdnim tlom. Voda je oblikovala ta kraj že dolgo preden je postal kopno.

Stoletja so tu ljudje živeli v tesnem odnosu s gozdovi in strmimi pobočji. Preživetje je bilo odvisno od majhne rabe gozda, paše, nekaj njiv, pridelovanja oglja in skrbnega sekanja lesa, omejenega s strmim terenom in dolgimi, mrzlimi zimami. Gozdovi so bili obdelani, a tudi raznovrstni - neenakomerni po starosti in vrstah, s prostorom za počasno obnovo in domovanje živali in vegetacije.

Od sredine 18. stoletja so gozdarska reforma in ukrepi vedno bolj podpirali smreko (ime Smrekovec izhaja iz smreke), kar je sčasoma preoblikovalo krajino.

Ko so gozdovi postajali bolj enotni, so se habitati poenostavili. Vrste, odvisne od starih dreves, mrtvega lesa, raznolikih krošenj in počasneje tekočih voda, so izgubile prostor. Potoki so bili izravnani, utrjeni in presekani z betonskimi pregradami, zlasti v 20. stoletju, kar je zmanjšalo mokrišča ter spremenilo razmere za zavetje, temperaturo in drstenje.

Tu živimo z hudourniki - voda, ki nikoli ni prosila za dovoljenje, danes prihaja še z večjo silo.

Vprašanje ni, kako se vrniti v preteklost, temveč kako v novih razmerah podpirati ekosisteme, ki se tu še vedno lahko prilagajajo in nadaljujejo.